Papirna industrija je tekom zadnjih let s sistematičnim delom in investicijami postala model trajnostnega razvoja v industriji. Ne ogroža gozdov, saj se celulozna vlakna pridobivajo iz manj kakovostnega lesa oz. odpadnega lesa. Za izdelavo papirja in kartona več ali manj uporablja celulozo s FSC ali PEFC certifikatom, kar pomeni, da je pridobljena iz gozda s katerim se odgovorno gospodari. Papirna industrija se uvršča v sam vrh energetsko učinkovitih industrij, kar se kaže tudi v izboljšani bilanci izpusta toplogrednih plinov. Z učinkovitimi novodobnimi tehnologijami je papirnicam, kljub povečani proizvodnji uspelo zmanjšati porabo vodnih virov. Iz narave "izposojeno" vodo pa zahvaljujoč učinkovitih čistilnih naprav nazaj vračajo še bolj čisto.
Recikliranje starega papirja in kartona je z ekološkega vidika koristno predvsem zaradi smotrne rabe naravnih virov. Popravek papirja je zahteven proces, ki okolju ni prijazen. Problematično je predvsem odstranjevanje tiskarskih barv, ki poteka z deinking postopkom in je energetsko in kemijsko zahteven proces. Celulozna vlakna se lahko reciklirajo več kot 25-krat. Skozi večkratno obdelavo celuloznega vlakna se vlakno poškoduje, zato za ohranjanje želenih fizikalnih lastnosti papirja in kartona dodajamo določen delež svežih vlaken. Reciklirana vlakna ne moremo uporabljati za ponovno proizvodnjo papirja ali kartona enake kakovosti, temveč iz njih izdelujemo nižji kakovostni razred od prvotnega. Potrebno pa je poudariti, da celulozna vlakna tudi po koncu svoje uporabne vrednosti ne predstavljajo tujek za okolje in v naravi razpadejo sama.
